Vodnikov dom

Napovedovali so dež, dež in samo dež. Ves vikend. To res ni napoved, ki bi si jo želeli za v hribe. Pravzaprav ob takšnem vremenu hribe popolnoma odmislim. Po tleh je blato, zato drsi, z dreves kaplja, če si pa višje v gorah, je pa že nevarnost neviht in bliskanja strel. Strele si na gori res ne želim srečati. Pot na Triglav mi je v spominu ostala tudi po številnih spominskih ploščah pohodnikom, ki jih je ujela strela. Občutek ob pogledu na takšno ploščo ni prijeten, predvsem če je nebo nad teboj oblačno.
Ker sem se pa v vseh teh letih že naučila, da vremenarjem ne gre slepo zaupati, sem se vseeno podala v gorski svet. Jutro je bilo obsijano s soncem, po nebu so se sem in tja podili posamezni oblački, o dežju ni bilo ne duha ne sluha. Nič strašnega, v takšnem vremenu smo šli že večkrat v hrib. Tokrat ni bilo nič drugače. Pot je bila začrtana, cilj določen, vreme krasno....pa gremo. Pot z Uskovnice se najprej strmo vzpne, da pospeši srčni utrip, nato se pa lepo vije ob hribu čez potočke in mimo slapov, včasih bolj položno, spet drugje se postavi pokonci. Ker se nam v hribih nikoli ne sme muditi, korak pač prilagodimo naklonu klanca. Cilj je bil joškica, ja ja, tako Tosc zgleda od daleč. Ker je pa pot slabše označena, je usoda hotela, da grem prej še na obisk do Vodnikovega doma. Ni mi bilo žal. Končno sem videla traso, po kateri so kakšen mesec nazaj tekli triatlonci (bravo, res), razkril se je čudoviti pogled na Triglav, v koči so bili pa tudi zelo prijazno, kot se za gorsko kočo spodobi, pa še brdz je nastal pred krasno foto tapeto. Vodnikov dom zagotovo še kdaj obiščem. Pot je bila zaradi tega obiska sicer daljša, ni mi pa vzela volje za vzpon na joškico, o ne. Ampak to je že zgodba drugega brdza.