Miramar

Saj vem, brdzi naj bi letali samo po hribih. Pa temu ni več tako, poleti gre brd zelo rad na morje, včasih pa tudi na kakšen izlet kar tako. Prejšnji vikend je odletel v Miramar, tam pri Trstu. Prvič je bil tam. Sprehodil se je okoli gradu in občudoval množico cipljev, ki se bohotijo in dražijo iz morja, saj vedo, da se jim ne bo nič zgodilo. Živijo namreč v varovanem območju, kjer ne le, da ne smeš loviti rib, vodi se niti približati ne smeš. Lep grad se bohoti tam, le nekaj metrov od morja, čudovita lokacija, razgled, vrtovi, ki vabijo obiskovalce. Vsak bi pomislil, da je bilo lepo živeti tam, pa zgodovina pripoveduje drugačno zgodbo, o graščaku, Maksimilijan mu je bilo ime, ki je bil več časa utesnjen, kot vesel. Tudi notranjost gradu je oblekel v temen les in nato čepel v temnih sobanah. Naj bi bil zagreti pomorščak, zato si je notranjost gradu uredil po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji. Kaj pa vem no, nekdo, ki toliko časa preživi na morju, bi si morda v preostali del časa želel preživeti v svetlih in živahnih prostorih, ne pa še naprej tako, kot bi bil zaprt v sodu.
Denar in razkošje ne prineseta tudi okusa za notranjo opremo, kaj šele, da bi prinašala veselje in srečo v posameznikovo življenje. Na ven že, navznoter pa tema in mrakobnost ostaneta, če ju posameznik sam ne želi pregnati. Nič ne rečem, keš pomaga pri uresničevanju ciljev, ne prinaša pa pozitivne življenjske energije. To imaš, ali pa nimaš. Meni se zdi, da je po svetu bolje hoditi z nasmehom na obrazu, kot pa v temni sobi šteti zelence, skrite v nogavici. Keep on smiling!

Vodnikov dom

Napovedovali so dež, dež in samo dež. Ves vikend. To res ni napoved, ki bi si jo želeli za v hribe. Pravzaprav ob takšnem vremenu hribe popolnoma odmislim. Po tleh je blato, zato drsi, z dreves kaplja, če si pa višje v gorah, je pa že nevarnost neviht in bliskanja strel. Strele si na gori res ne želim srečati. Pot na Triglav mi je v spominu ostala tudi po številnih spominskih ploščah pohodnikom, ki jih je ujela strela. Občutek ob pogledu na takšno ploščo ni prijeten, predvsem če je nebo nad teboj oblačno.
Ker sem se pa v vseh teh letih že naučila, da vremenarjem ne gre slepo zaupati, sem se vseeno podala v gorski svet. Jutro je bilo obsijano s soncem, po nebu so se sem in tja podili posamezni oblački, o dežju ni bilo ne duha ne sluha. Nič strašnega, v takšnem vremenu smo šli že večkrat v hrib. Tokrat ni bilo nič drugače. Pot je bila začrtana, cilj določen, vreme krasno....pa gremo. Pot z Uskovnice se najprej strmo vzpne, da pospeši srčni utrip, nato se pa lepo vije ob hribu čez potočke in mimo slapov, včasih bolj položno, spet drugje se postavi pokonci. Ker se nam v hribih nikoli ne sme muditi, korak pač prilagodimo naklonu klanca. Cilj je bil joškica, ja ja, tako Tosc zgleda od daleč. Ker je pa pot slabše označena, je usoda hotela, da grem prej še na obisk do Vodnikovega doma. Ni mi bilo žal. Končno sem videla traso, po kateri so kakšen mesec nazaj tekli triatlonci (bravo, res), razkril se je čudoviti pogled na Triglav, v koči so bili pa tudi zelo prijazno, kot se za gorsko kočo spodobi, pa še brdz je nastal pred krasno foto tapeto. Vodnikov dom zagotovo še kdaj obiščem. Pot je bila zaradi tega obiska sicer daljša, ni mi pa vzela volje za vzpon na joškico, o ne. Ampak to je že zgodba drugega brdza.