Miramar

Saj vem, brdzi naj bi letali samo po hribih. Pa temu ni več tako, poleti gre brd zelo rad na morje, včasih pa tudi na kakšen izlet kar tako. Prejšnji vikend je odletel v Miramar, tam pri Trstu. Prvič je bil tam. Sprehodil se je okoli gradu in občudoval množico cipljev, ki se bohotijo in dražijo iz morja, saj vedo, da se jim ne bo nič zgodilo. Živijo namreč v varovanem območju, kjer ne le, da ne smeš loviti rib, vodi se niti približati ne smeš. Lep grad se bohoti tam, le nekaj metrov od morja, čudovita lokacija, razgled, vrtovi, ki vabijo obiskovalce. Vsak bi pomislil, da je bilo lepo živeti tam, pa zgodovina pripoveduje drugačno zgodbo, o graščaku, Maksimilijan mu je bilo ime, ki je bil več časa utesnjen, kot vesel. Tudi notranjost gradu je oblekel v temen les in nato čepel v temnih sobanah. Naj bi bil zagreti pomorščak, zato si je notranjost gradu uredil po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji. Kaj pa vem no, nekdo, ki toliko časa preživi na morju, bi si morda v preostali del časa želel preživeti v svetlih in živahnih prostorih, ne pa še naprej tako, kot bi bil zaprt v sodu.
Denar in razkošje ne prineseta tudi okusa za notranjo opremo, kaj šele, da bi prinašala veselje in srečo v posameznikovo življenje. Na ven že, navznoter pa tema in mrakobnost ostaneta, če ju posameznik sam ne želi pregnati. Nič ne rečem, keš pomaga pri uresničevanju ciljev, ne prinaša pa pozitivne življenjske energije. To imaš, ali pa nimaš. Meni se zdi, da je po svetu bolje hoditi z nasmehom na obrazu, kot pa v temni sobi šteti zelence, skrite v nogavici. Keep on smiling!

Ni komentarjev:

Objava komentarja